Študija prispeva k opredelitvi problema in utemeljitvi potrebe po zakonodajnem posredovanju EU na tem področju ter zagotavlja primerjalno analizo stroškov in koristi, ki se pričakujejo za ustrezne skupine deležnikov, na katere vplivajo različne možnosti politike, in sicer: javni organi, ponudniki spletnih storitev, organi za ugotavljanje skladnosti, ponudniki storitev zaupanja, ponudniki elektronske identifikacije in ponudniki aplikacij za denarnice.
Podatki in dokazi so bili zbrani z različnimi metodami: odprto javno posvetovanje, ciljno usmerjene ankete in poglobljeni razgovori s ključnimi deležniki ekosistema eIDAS v javnem in zasebnem sektorju. Na podlagi zbranih dokazov študija vsebuje sklepe in zagotavlja prednostno možnost za zakonodajno posredovanje, ki bi jo bilo treba obravnavati kot pomemben prispevek k uvedbi okvira EU za digitalno identiteto.