Zaščita mladoletnikov v direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah

Splošni pristop Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah glede sistema progresivne ureditve se uporablja tudi za varstvo mladoletnikov. Manj nadzora, ki ga ima gledalec in bolj škodljiva specifična vsebina bi lahko bila, več omejitev velja. Pravila te direktive dopolnjujeta Priporočilo iz leta 1998 in Priporočilo iz leta 2006 o varstvu mladoletnikov in človekovega dostojanstva.

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah upošteva, da mora biti zaščita mladoletnikov vedno uravnotežena z drugimi pomembnimi vrednotami demokratične družbe, kot je svoboda izražanja, in ne more delovati brez starševske odgovornosti.

Komisija je objavila tudi posebno sporočilo o video igrah.

Zaščita mladoletnikov pri oddajanju televizijskih programov ali linearnih storitvah

Vsebina, ki bi lahko resno škodovala mladoletnikom

• Vsebine, ki bi lahko resno škodovale mladoletnikom, ne smejo biti vključene v noben program, kar pomeni popolno prepoved.
• Programi, ki „bi lahko resno ogrozili“ razvoj mladoletnikov, ki vsebujejo pornografijo ali neupravičeno nasilje, so prepovedani.
• Programi, ki so lahko preprosto „škodljivi“ za mladoletnike, se lahko prenesejo le, če je zagotovljeno, da jih mladoletniki običajno ne bodo slišali ali videli. To je mogoče storiti z izbiro časa oddaje ali s katerim koli tehničnim ukrepom, kot je npr. šifriranje.
• Kadar škodljivi programi niso šifrirani, jih je treba ves čas trajanja pred njimi opremiti z zvočnim opozorilom ali z jasno prepoznavnim vizualnim simbolom.

Vsebina, ki bi lahko škodila mladoletnikom

Takšno vsebino je treba zagotoviti z izbiro časa oddajanja ali s kakršnim koli tehničnim ukrepom (npr. šifriranjem), da mladoletniki na področju prenosa običajno ne bodo slišali ali videli takšnih oddaj. 

Zaščita mladoletnikov pri storitvah na zahtevo ali nelinearnih storitvah

Programi, ki „lahko resno ogrozijo“ razvoj mladoletnikov, so dovoljeni v storitvah na zahtevo, vendar so lahko na voljo le tako, da jih mladoletniki običajno ne slišijo ali vidijo. To bi lahko dosegli z uporabo kode PIN ali drugih, bolj izpopolnjenih sistemov za preverjanje starosti. Ni omejitev za programe, ki bi lahko bili preprosto „škodljivi“.

Kako se pritoževati nad programom?

Evropska komisija ne spremlja posameznih programov, temveč uspešnost držav članic na splošno. Zato so regulativni organi za medije pristojne države članice pristojni za obravnavo posameznih pritožb. Če ni jasno, katera država članica ima pristojnost ali če državljan ne govori jezika pristojne države članice, se lahko obrne tudi neposredno na regulatorja medijev v svoji državi članici. Regulativni organi morajo medsebojno sodelovati, zlasti v čezmejnih primerih.

Ozadje

Direktiva je Komisijo obvezala, da predloži študijo o prednostih in slabostih drugih ukrepov za olajšanje nadzora staršev nad oddajami, ki jih gledajo njihovi otroci, kot so filtri in sistemi ocenjevanja.

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah je dopolnjena s priporočili iz leta 1998, ki so bila prvi pravni instrument v zvezi z vsebino spletnih avdiovizualnih in informacijskih storitev, ter priporočili iz leta 2006 o zaščiti mladoletnikov in človekovega dostojanstva.

Uporabne informacije

• Pristojnost ponudnika: Evropski avdiovizualni observatorij – MAVISE