Glavni namen te posodobljene študije je ponovno oceniti verjetnost doseganja ciljev glede povezljivosti za gigabitno družbo do leta 2025 in digitalno desetletje do leta 2030 glede na najnovejši razvoj v smislu politik, predpisov in naložb na področju povezljivosti na evropski in nacionalni ravni. EU je z ambicioznimi nacionalnimi načrti za širokopasovne povezave in sodelovanjem telekomunikacijskega sektorja ter javnimi in zasebnimi naložbami v zadnjih letih dosegla napredek pri doseganju ciljev glede povezljivosti.
Na splošno so vse države članice uvedle splošen strateški pristop k postavitvi širokopasovnih omrežij, ki je prinesel praktične rezultate. V uspešnih nacionalnih proračunskih načrtih so upoštevani začetni pogoji njihove referenčne države članice, opisani konkretni ukrepi, ki temeljijo na njihovih posameznih prednostih, in opredeljeni ukrepi za reševanje izzivov. V nacionalnih proračunskih načrtih, analiziranih v študiji, sta običajno opredeljeni ena ali dve osrednji točki od naslednjih področij ukrepanja: Ukrepi na strani povpraševanja, ukrepi na strani ponudbe, regulativni in organizacijski ukrepi, ukrepi za preglednost. Za širokopasovne strategije po vsej Evropi ni enotne rešitve. Zato so nacionalni proračunski načrti večinoma prilagojeni potrebam posameznih držav članic, čeprav je nekatere ukrepe mogoče zlahka prilagoditi in izvajati v več državah članicah pod podobnimi pogoji.
Vendar se lahko doseganje ciljev gigabitne družbe do leta 2025 in digitalnega desetletja do leta 2030 za nekatere države članice izkaže za izziv. Nekateri dejavniki, ki lahko upočasnjujejo napredek pri doseganju cilja povezljivosti, so na primer nizka pokritost s FTTP, nizka raven digitalnih znanj in spretnosti, nizka stopnja naročnin za gigabitne hitrosti, težavna topografija, zahtevna in stroškovno intenzivna uvedba na podeželskih in oddaljenih območjih, ovire za naložbeni proces, visoke cene širokopasovnih povezav, premajhni naložbeni načrti, velik tržni delež DOCSIS 3.1, nizka gostota prebivalstva, veliko število uporabnikov, ki uporabljajo samo mobilne širokopasovne povezave, itd.
Če EU ne želi zaostajati na svetovni ravni, je treba razvoj širokopasovnih povezav še pospešiti. V zvezi s tem sta zagotavljanje in izkoriščanje gigabitnih omrežij in internetnih storitev ključna za prihodnji gospodarski razvoj in konkurenčnost EU ter za napredek in kohezijo družbe kot celote. Sedanje politike in pobude, kot so instrument Next Generation EU, mehanizem za okrevanje in odpornost, program politike Digitalno desetletje, IPE 2 Digitalno, akt o gigabitni infrastrukturi in nabor orodij za povezljivost, bodo močno vplivale na uvajanje širokopasovnih tehnologij.