Splošna načela direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah

Tehnološka nevtralnost

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah zajema vse storitve z avdiovizualnimi vsebinami, ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za zagotavljanje vsebine. Pravila veljajo ne glede na to, ali gledate novice ali drugo avdiovizualno vsebino na televiziji, internetu, kablu ali mobilni napravi. Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah ob upoštevanju stopnje izbire in nadzora uporabnikov nad storitvami razlikuje med linearnimi (televizijskimi oddajami) in nelinearnimi (na zahtevo) storitvami.

Stopnjevana ureditev

Razlikovanje med tradicionalnimi televizijskimi kanali in storitvami na zahtevo je osnova za dvostopenjski regulativni pristop. Direktiva priznava sklop temeljnih družbenih vrednot, ki se uporabljajo za vse avdiovizualne medijske storitve. Vendar pa zagotavlja lažjo regulacijo storitev na zahtevo, pri katerih imajo uporabniki dejavnejšo vlogo, pri čemer odločajo o vsebini in času gledanja.

Vse avdiovizualne medijske storitve morajo spoštovati osnovno raven obveznosti na naslednjih področjih:

• identifikacija ponudnikov medijskih storitev
• prepoved spodbujanja k sovraštvu
• dostopnost za invalide
• kvalitativne zahteve za komercialna sporočila
• sponzorstvo
• promocijsko prikazovanje izdelkov

Za televizijske oddaje so predvidena strožja pravila na področju oglaševanja in zaščite mladoletnikov zaradi njihovega vpliva na družbo.

Področje uporabe

Avdiovizualne medijske storitve

Avdiovizualne medijske storitve so:

• televizijsko oddajanje;
• vsebine, ki jih gledalci izberejo („na zahtevo“) prek elektronskega komunikacijskega omrežja (običajno povezani televizijski sprejemniki, mobilne naprave ali internet) za gledanje v času po lastni izbiri;
• avdiovizualno oglaševanje.

Natančneje, takšna vsebina je na voljo:

• komercialno, tj. ne na spletnih straneh posameznikov;
• za širšo javnost, tj. brez kakršne koli oblike zasebne korespondence;
• kot program, brez spletnih strani, ki vsebujejo pomožne avdiovizualne elemente, kot so grafični elementi ali kratki oglasi;
• pod uredniško odgovornostjo ponudnika medijskih storitev – kar pomeni, da nadzira izbiro in organizacijo programov.

Televizijske oddaje – linearne storitve

Programi, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev ob predvidenem času in si jih gledalci hkrati ogledajo.

Pravila v direktivi, ki se uporabljajo samo za televizijske oddaje:

• dogodki velikega pomena in poročanje o kratkih novicah (poglavje V)
• kvote za promocijo in distribucijo evropskih televizijskih programov (poglavje VI)
• roki za televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo (poglavje VII)
• strožja pravila o zaščiti mladoletnikov (poglavje VIII)
• pravica do odgovora (poglavje IX)

Storitve na zahtevo – nelinearne storitve

Uporabniki programov izbirajo iz kataloga, ki ga ponuja ponudnik medijskih storitev, da si jih ogledajo sami.

Pravila v direktivi, ki se uporabljajo samo za storitve na zahtevo (poglavje IV):

• zaščita mladoletnikov (člen 12)
• splošna promocija in distribucija evropskih del (člen 13)

Skupna pravila

Direktiva vsebuje naslednja pravila, ki se uporabljajo za televizijske oddaje in vsebine na zahtevo:

• spodbujanje koregulacije in samoregulativnih ureditev (člen 4(7))
• identifikacija ponudnika medijskih storitev (člen 5)
• spodbujanje k sovraštvu (člen 6)
• dostopnost za invalide (člen 7)
• prenos kinematografskih del (člen 8)
• zahteve za avdiovizualna komercialna sporočila (člen 9)
• sponzorstvo (člen 10)
• promocijsko prikazovanje izdelkov (člen 11)

Svoboda sprejema in retransmisije

Vlade EU ne smejo omejevati, katere oddaje lahko ljudje sprejemajo ali katere programe lahko tuji izdajatelji televizijskega programa ponovno prenašajo v svoji državi, če so v skladu z direktivo EU o avdiovizualnih medijskih storitvah v državi izvora. V primeru sporov med državami, v katerih pride do izogibanja pravilom, Direktiva vsebuje dvostopenjski postopek.

Vlade EU lahko omejijo sprejemanje določenih vsebin, kot je spodbujanje k sovraštvu, ki v državi izvora morda ni prepovedano, ampak krši lokalne zakone.

Kakršne koli omejitve mora najprej odobriti Komisija po uveljavljenem postopku in so dovoljene le v izjemnih okoliščinah.

• pri televizijskih oddajah (člen 3(2) in (3)) morajo obstajati očitne in resne kršitve človekovega dostojanstva (spodbujanje k sovraštvu) ali otrok (npr. pornografija, brezplačno nasilje).
• za vsebino na zahtevo (člen 3(4)–(6)) so omejitve upravičene tudi, kadar pomenijo resno tveganje za druge vidike javnega reda, zdravja ali varnosti ali potrošnikov.

Omejitve morajo biti sorazmerne in se morajo uporabljati samo v državi sprejema. O državi izvora vsebine je treba vnaprej obvestiti.

Direktiva vsebuje dvostopenjski postopek reševanja sporov med državami v primeru izogibanja strožjim pravilom:

Nezavezujoča zahteva

Če država nasprotuje vsebini tujega televizijskega oddajanja, ki je v celoti ali večinoma usmerjena nanjo, lahko od organov države izvora zahteva, da izdajatelju televizijskega programa izdajo nezavezujočo zahtevo, naj ravna v skladu s pravili ciljne države. Dejavniki, ki določajo, ali je država „ciljna“, vključujejo: izvor prihodkov od oglaševanja ali naročnine, glavni jezik, ciljno oglaševanje in še več.

Zavezujoče omejitve

Če se izdajatelj televizijskega programa izogne pravilom države, ki je vložila ugovor, lahko tam organi uvedejo zavezujoče omejitve s predhodno odobritvijo Komisije in pod pogojem, da so ukrepi le odgovor na izogibanje. Zavezujoči ukrepi bi lahko vključevali prepoved retransmisije (kabelske, prizemne, IPTV), oglaševanja oddaj ali programov, oglaševanja lokalnih podjetij (pod lastno pristojnostjo), objave v tiskanih ali elektronskih programskih vodnikih ali prodaje naročnin/pametnih kartic za plačljivo televizijo.

Strožja pravila

Države članice lahko za ponudnike medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo uporabljajo podrobnejša ali strožja pravila na področjih, ki jih usklajuje Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, če so ta pravila v skladu s splošnimi načeli prava EU.

Države članice lahko na primer določijo podrobnejša ali strožja pravila za televizijsko oglaševanje. Vendar morajo biti ta pravila v skladu s pravom EU in se ne smejo uporabljati za retransmisijo oddaj, ki izvirajo iz drugih držav članic.

Države članice lahko tudi ohranijo ali določijo podrobnejša ali strožja pravila v zvezi s televizijskim oglaševanjem, da bi zagotovile popolno in ustrezno zaščito interesov televizijskih gledalcev. V nekaterih okoliščinah lahko določijo različne pogoje za izdajatelje televizijskih programov pod njihovo pristojnostjo.

Zahteve glede preglednosti

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah zavezuje države članice, da uporabnikom kadar koli zagotovijo enostaven in neposreden dostop do informacij o ponudniku medijskih storitev. Uporabniki storitev morajo imeti dostop do imena in naslova ponudnika, vključno z njegovim elektronskim naslovom ali spletnim mestom ter pristojnim regulativnim ali nadzornim organom.

Pristojnost

Organi v vsaki državi EU morajo zagotoviti, da so vse avdiovizualne medijske storitve, ki izvirajo iz te države, v skladu s svojimi nacionalnimi predpisi, ki uveljavljajo direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah. Sistem zagotavlja tudi, da so izdajatelji televizijskih programov, ki vplivajo na občinstvo EU, zajeti v direktivi, tudi če nimajo sedeža v EU. Organi EU lahko izvršujejo pooblastila prek povezav, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ali uporabe satelitskih zmogljivosti.

Načelo države porekla

Ponudniki morajo spoštovati le pravila države članice in ne v več državah, kar bo ponudnikom storitev, zlasti tistim, ki želijo razvijati čezmejno poslovanje, olajšalo delo.

Če katera koli država EU sprejme nacionalna pravila, ki so strožja od Direktive, kar lahko storijo, se lahko uporabljajo le za ponudnike v tej jurisdikciji.

Kako se odloča o pristojnosti?

Da bi preprečili primere dvojne pristojnosti ali neobstoja pristojnosti, je za namene Direktive vsak ponudnik medijskih storitev v pristojnosti ene same države EU.

To bo odvisno predvsem od tega, kje se nahaja njihova osrednja uprava in kje se sprejemajo odločitve vodstva glede programiranja ali izbire vsebine. Dodatna merila vključujejo lokacijo delovne sile in morebitno satelitsko povezavo ter uporabo satelitskih zmogljivosti države.