Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah – splošna načela

Tehnološka nevtralnost

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah zajema vse storitve z avdiovizualno vsebino, ne glede na tehnologijo, ki se uporablja za zagotavljanje vsebine. Pravila veljajo ne glede na to, ali gledate novice ali druge avdiovizualne vsebine na televiziji, internetu, kablu ali mobilni napravi. Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah ob upoštevanju stopnje izbire in nadzora uporabnikov nad storitvami razlikuje med linearnimi (televizijskimi oddajami) in nelinearnimi (na zahtevo) storitvami.

Graduated Regulation (Splošna ureditev)

Razlikovanje med tradicionalnimi televizijskimi kanali in storitvami na zahtevo je podlaga za dvotirni regulativni pristop. Direktiva priznava sklop temeljnih družbenih vrednot, ki se uporabljajo za vse avdiovizualne medijske storitve. Vendar pa zagotavlja manj strogo ureditev za storitve na zahtevo, pri katerih imajo uporabniki dejavnejšo vlogo, saj odločajo o vsebini in času ogleda.

Vse avdiovizualne medijske storitve morajo spoštovati osnovno raven obveznosti na naslednjih področjih:

• identifikacija ponudnikov medijskih storitev
• prepoved spodbujanja k sovraštvu
• dostopnost za invalide
• kvalitativne zahteve za komercialna sporočila
• sponzorstvo
• promocijsko prikazovanje izdelkov

Za televizijske oddaje so zaradi njihovega vpliva na družbo predvidena strožja pravila na področju oglaševanja in zaščite mladoletnikov.

Področje uporabe

Avdiovizualne medijske storitve

Avdiovizualne medijske storitve so:

• razširjanje televizijskih programov;
• vsebine, ki jih gledalci ("na zahtevo") izberejo prek elektronskega komunikacijskega omrežja (običajno povezani televizijski sprejemniki, mobilne naprave ali internet) za gledanje v času po lastni izbiri;
• avdiovizualno oglaševanje.

Natančneje, taka vsebina je zagotovljena:

• komercialno, tj. ne na spletnih straneh fizičnih oseb;
• za širšo javnost, tj. brez kakršne koli oblike zasebne korespondence;
• kot program, ki ne vključuje spletišč s pomožnimi avdiovizualnimi elementi, kot so grafični elementi ali kratki oglasi;
• pod uredniško odgovornostjo ponudnika medijskih storitev – kar pomeni, da nadzoruje izbiro in organizacijo programov.

Televizijske oddaje – linearne storitve

Programi, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev ob načrtovanem času in si jih gledalci ogledujejo hkrati.

Pravila v Direktivi, ki se uporabljajo samo za televizijske oddaje:

• dogodki velikega pomena in kratko poročanje (poglavje V)
• kvote za promocijo in distribucijo evropskih televizijskih programov (poglavje VI)
• roki za televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo (poglavje VII)
• strožja pravila o zaščiti mladoletnikov (poglavje VIII)
• pravica do odgovora (poglavje IX)

Storitve na zahtevo – nelinearne storitve

Programi, ki jih uporabniki izberejo iz kataloga, ki ga ponuja ponudnik medijskih storitev, si jih lahko ogledajo po svojih željah.

Pravila v direktivi, ki se uporabljajo samo za storitve na zahtevo (poglavje IV):

• varstvo mladoletnikov (člen 12)
• splošna promocija in distribucija evropskih del (člen 13)

Skupna pravila

Direktiva vsebuje naslednja pravila, ki se uporabljajo za televizijske oddaje in vsebine na zahtevo:

• spodbujanje koregulacije in samoregulativnih ureditev (člen 4(7))
• identifikacija ponudnika medijskih storitev (člen 5)
• spodbujanje sovraštva (člen 6)
• dostopnost za invalide (člen 7)
• prenos kinematografskih del (8. člen)
• zahteve za avdiovizualna komercialna sporočila (člen 9)
• sponzorstvo (člen 10)
• promocijsko prikazovanje izdelkov (člen 11)

Svoboda sprejemanja & retransmisija

Vlade EU ne smejo omejevati programov, ki jih ljudje lahko prejmejo, ali programov, ki jih tuji izdajatelji televizijskih programov lahko retransmitirajo v njihovi državi, če so programi v skladu z direktivo EU o avdiovizualnih medijskih storitvah v državi, iz katere izvirajo. V primeru sporov med državami, v katerih pride do izogibanja pravilom, Direktiva vsebuje dvostopenjski postopek.

Vlade EU lahko omejijo sprejemanje nekaterih vsebin, kot je spodbujanje k sovraštvu, ki v državi izvora morda niso prepovedane, vendar kršijo lokalne zakone.

Vse omejitve mora najprej odobriti Komisija po ustaljenem postopku in so dovoljene le v izjemnih okoliščinah.

• pri televizijskih oddajah (člen 3(2)–(3)) morajo obstajati očitne in hude kršitve človekovega dostojanstva (spodbujanje sovraštva) ali otrok (npr. pornografija, neupravičeno nasilje).
• za vsebino na zahtevo (člen 3(4)–(6)) so omejitve upravičene tudi, kadar pomenijo resno tveganje za druge vidike javnega reda, zdravja ali varnosti ali potrošnike.

Omejitve morajo biti sorazmerne in se uporabljati samo v državi sprejema. Država, iz katere izvira vsebina, mora biti predhodno obveščena.

Direktiva vsebuje dvostopenjski postopek reševanja sporov med državami v primeru izogibanja strožjim pravilom:

Nezavezujoča zahteva

Če država nasprotuje vsebini tujega televizijskega programa, ki je v celoti ali večinoma usmerjen proti njej, lahko od organov v državi izvora programa zahteva, da izdajatelju televizijskega programa izdajo nezavezujočo zahtevo, naj ravna v skladu s pravili ciljne države. Dejavniki, ki določajo, ali je država „ciljno usmerjena“, vključujejo: izvor prihodkov od oglaševanja ali naročnin, glavni jezik, ciljno oglaševanje in drugo.

Zavezujoče omejitve

Če izdajatelj televizijskega programa zaobide pravila države, ki je vložila ugovor, lahko tamkajšnji organi s predhodno odobritvijo Komisije uvedejo zavezujoče omejitve, če so ukrepi zgolj odziv na izogibanje. Zavezujoči ukrepi bi lahko vključevali prepoved retransmisije (kabelske, prizemne, IPTV), oglaševanja oddaj ali programov, oglaševanja lokalnih podjetij (pod lastno jurisdikcijo), objave v tiskanih ali elektronskih programskih vodnikih ali prodaje naročnin/pametnih kartic za plačljivo televizijo.

Strožja pravila

Države članice lahko za ponudnike medijskih storitev pod svojo pristojnostjo uporabijo podrobnejša ali strožja pravila na področjih, ki jih usklajuje direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, če so ta pravila skladna s splošnimi načeli prava EU.

Države članice lahko na primer določijo podrobnejša ali strožja pravila o televizijskem oglaševanju. Vendar morajo biti ta pravila v skladu s pravom EU in se ne smejo uporabljati za retransmisijo oddaj, ki izvirajo iz drugih držav članic.

Države članice lahko tudi ohranijo ali določijo podrobnejša ali strožja pravila v zvezi s televizijskim oglaševanjem, da bi zagotovile popolno in ustrezno zaščito interesov televizijskih gledalcev. V nekaterih okoliščinah lahko določijo drugačne pogoje za izdajatelje televizijskih programov pod njihovo jurisdikcijo.

Zahteve glede preglednosti

V skladu z direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah morajo države članice zagotoviti, da imajo uporabniki kadar koli enostaven in neposreden dostop do informacij o ponudniku medijskih storitev. Uporabniki storitev morajo imeti dostop do imena in naslova ponudnika, vključno z njegovim elektronskim naslovom ali spletnim mestom in pristojnim regulativnim ali nadzornim organom.

Pristojnost

Organi v vsaki državi EU morajo zagotoviti, da so vse avdiovizualne medijske storitve, ki izvirajo iz te države, skladne z njihovimi nacionalnimi predpisi, ki uveljavljajo direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah. Sistem zagotavlja tudi, da direktiva zajema radiodifuzijske hiše, ki vplivajo na občinstvo EU, tudi če nimajo sedeža v EU. Organi EU lahko izvajajo pooblastila prek navzgornjih povezav, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ali z uporabo satelitskih zmogljivosti.

Načelo države porekla

Ponudniki morajo upoštevati le pravila države članice in ne več držav, kar bo poenostavilo poslovanje ponudnikov storitev, zlasti tistih, ki želijo razviti čezmejno poslovanje.

Če katera koli država EU sprejme nacionalna pravila, ki so strožja od Direktive, kar lahko storijo, se lahko ta pravila uporabljajo le za ponudnike v tej jurisdikciji.

Kako se odloča o pristojnosti?

Da bi se izognili primerom dvojne pristojnosti ali nepristojnosti, vsak ponudnik medijskih storitev za namene Direktive spada v pristojnost ene same države EU.

To bo odvisno predvsem od tega, kje se nahaja njihova osrednja uprava in kje se sprejemajo upravljavske odločitve o programiranju ali izbiri vsebin. Dodatna merila vključujejo lokacijo delovne sile in morebitne satelitske navzgornje povezave ter uporabo satelitskih zmogljivosti države.