Odprti podatki

Javni sektor v EU je eden najbolj podatkovno intenzivnih v smislu količine podatkov, ki jih ustvarja, zbira in plačuje. Primeri vključujejo vremenske podatke, geografske informacije, statistiko, javno financirane podatke o raziskovalnih projektih in digitalizirane knjižnične knjige. „Odprti“ javni podatki se nanašajo na informacije javnega sektorja, ki so dostopne in jih je mogoče ponovno uporabiti, po možnosti brez omejitev.

Omogočanje ponovne uporabe podatkov javnega sektorja za druge namene, vključno s komercialnimi, lahko:

• spodbujanje gospodarske rasti in inovacij z razvojem novih proizvodov in storitev;
• pomagati pri reševanju družbenih izzivov z inovativnimi rešitvami, na primer v zdravstvu in prometu;
• izboljšati z dokazi podprto oblikovanje politik in povečati učinkovitost v javnih upravah;
• postati ključno sredstvo za razvoj novih tehnologij, kot je umetna inteligenca, ki zahteva obdelavo velikih količin visokokakovostnih podatkov;
• spodbujati udeležbo državljanov v političnem in družbenem življenju ter povečati preglednost vlade.

Sedanja direktiva o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja,znana tudi kot direktiva o odprtih podatkih, je začela veljati 16. julija 2019 inje nadomestila direktivo o informacijah javnega sektorja iz leta 2003. Temelji na dveh ključnih sklopih notranjega trga: preglednost in pošteno konkurenco.

Države EU so morale direktivo o odprtih podatkih prenesti do 16. julija 2021. Nacionalniukrepi za prenos, ki so jih sporočile države članice, so na voljo na spletišču EurLex.

V skladu s temi pravili:

• Podatki javnega sektorja, ki so dostopni v skladu z nacionalno zakonodajo o svobodi obveščanja, so načeloma na voljo za ponovno uporabo. Organi javnega sektorja za ponovno uporabo svojih podatkov ne bi smeli zaračunati več kot mejne stroške, razen v zelo omejenih primerih. To omogoča več MSP in zagonskim podjetjem, da vstopijo na nove trge z razvojem izdelkov in storitev, ki temeljijo na podatkih.
• Poseben poudarek je na naborih podatkov velike vrednosti, katerih ponovna uporaba prinaša znatne koristi za družbo in gospodarstvo. Ti nabori podatkov morajo biti na voljo brezplačno, v strojno berljivih formatih ter prek vmesnikov za aplikacijsko programiranje in množičnega prenosa. Komisija je v okviru tematskega področja uporabe iz Priloge k Direktivi in s pomočjoodbora,ki ga sestavljajo predstavniki držav EU, sprejela seznam posebnih naborov podatkov velike vrednosti.
• Več podatkov v realnem času, ki so na voljo prek API-jev, lahko podjetjem, zlasti zagonskim podjetjem, omogoči ustvarjanje inovativnih izdelkov in storitev, kot so aplikacije za mobilnost.
• Javna podjetja v prometnem sektorju in sektorju gospodarskih javnih služb ustvarjajo dragocene podatke pri opravljanju storitev v splošnem interesu. Pri dajanju takih podatkov na voljo morajo upoštevati načela preglednosti, nediskriminacije in neizključnosti ter uporabljati ustrezne oblike zapisa podatkov in metode razširjanja. Še vedno lahko določijo razumne stroške za povračilo stroškov priprave podatkov in njihovega dajanja na voljo za ponovno uporabo.
• Nekateri javni organi sklepajo zapletene sporazume o podatkih z zasebnimi podjetji, kar lahko privede do tega, da nekaj zasebnih partnerjev „zaklene“ informacije javnega sektorja. Direktiva vključuje zaščitne ukrepe za okrepitev preglednosti in omejitev takih sporazumov.
• Direktiva zajema tudi javno financirane raziskovalne podatke: Države EU morajo razviti politike odprtega dostopa do takih podatkov in zagotoviti usklajena pravila za njihovo ponovno uporabo, kadar so dostopni prek odložišč. 

Komisija daje zgled s trdnim pravnim okvirom za ponovno uporabo lastnih podatkov, ki ga dopolnjujeuradni portal za evropske podatke,ki ga financira EU.  Na portalu so na voljo nabori podatkov iz držav članic EU ter institucij in agencij EU, pa tudi gradivo za usposabljanje o ponovni uporabi odprtih podatkov ter podatkovna zbirka raziskovalnih študij in zgodb o uspehu.

Ozadje

Evropska komisija je leta 2003 vzpostavila pravni okvir za ponovno uporabo informacij javnega sektorja, ki je bil pozneje revidiran z Direktivo 2013/37/EU. Študija, ki podpiraoceno učinka za pregled direktive iz leta 2003, predvideva, da se bo skupna neposredna ekonomska vrednost informacij javnega sektorja povečala z 52 milijard EUR leta 2018 (EU27 in Združeno kraljestvo) na 194 milijard EUR leta 2030.

Direktiva se osredotoča na gospodarske vidike ponovne uporabe informacij, vprašanje, katere informacije bi bilo treba objaviti, pa se večinoma obravnava na ravni držav članic v zakonodaji o svobodi obveščanja. Komisija je leta 2014 objavila „Smernice o priporočenih standardnih dovoljenjih, naborih podatkov in zaračunavanju ponovne uporabe dokumentov“, da bi imetnikom podatkov javnega sektorja olajšala uporabo Direktive v njihovi vsakodnevni praksi.

Komisija je na podlagi javnega posvetovanja, obsežne ocene direktive o informacijah javnega sektorja in ocene učinka opravila pregled direktive o informacijah javnega sektorja. Rezultat tega procesa je sedanja direktivao odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja, ki je bila sprejeta in objavljena 20. junija 2019. 

Ključne spremembe v primerjavi z direktivo o informacijah javnega sektorja so bile osredotočene na:

• zmanjšanje ovir za vstop na trg, zlasti za MSP, z omejevanjem izjem, ki javnim organom omogočajo, da za ponovno uporabo svojih podatkov zaračunajo več kot mejne stroške razširjanja;
• povečanje razpoložljivosti podatkov z vključitvijo novih vrst javnih in javno financiranih podatkov v področje uporabe Direktive. To vključuje podatke, ki jih hranijo javna podjetja v sektorju gospodarskih javnih služb in prometnem sektorju, ter javno financirane raziskovalne podatke;
• zmanjšanje tveganja prevelike prednosti prvega na trgu, ki daje prednost velikim podjetjem in omejuje potencialne ponovne uporabnike podatkov, z zahtevo po preglednem postopku za dogovore o javno-zasebnih podatkih;
• povečanje poslovnih priložnosti s spodbujanjem dinamičnega razširjanja podatkov prek vmesnikov za aplikacijsko programiranje.